Oblika vode
Mojster pripovedništva Guillermo del Toro se vrača s pravljico, ki se dogaja v ZDA na vrhuncu hladne vojne. Približno leta 1962 osamljena Elisa (Sally Hawkins), ki je zaradi poškodbe v otroštvu nema in se sporazumeva prek znakovnega jezika, dela v skrivnem in strogo varovanem vladnem laboratoriju, obsojena na življenje v osami. Toda vse se obrne na glavo, ko sodelavka Zelda (Octavia Spencer) odkrije tajni eksperiment…
Del Toro, ki je scenarij na podlagi lastne zgodbe spisal z Vanesso Taylor, v svojem vizualno presunljivem in čustveno drznem slavju domišljije združuje patos in srhljivost klasičnih filmov o pošastih s senčnimi odtenki film noira, v to pa vmeša še razvnetost ljubezenske zgodbe, kakršne še ni bilo, in pri tem raziskuje fantazije, s katerimi se spogledujemo prav vsi, skrivnosti, ki jih ne zmoremo obvladovati, in pošastnosti, s katerimi se moramo soočati.
»Voda prevzame obliko tistega, kar je tisti hip v njej,« pravi režiser. »In čeprav je lahko nežna, zna biti tudi najmogočnejša in najbolj zlohotna sila v vesolju. Takšna je tudi ljubezen, mar ne? Ni pomembno, v kakšno obliko vlijemo svojo ljubezen; postane tisto, v kar smo jo vlili – pa naj bo to moški, ženska ali stvor.«
Režiser svojo zgodbo odpre globoko pod vodo. Od tistega trenutka celoten film postane dejanje potopa brez diha, brez dihanja, ki gledalce potegne v svet šestdesetih, poln stvari, ki jih prepoznamo: tu so prevlada, jeza, nestrpnost… pa tudi osamljenost, odločnost in nenadni, kot elektrika presunljivi občutki povezanosti. A v tem svetu je tudi nekaj, česar ne poznamo: izjemno bitje. Ta nerazložljivo dragocena biološka »last« ameriške vlade, nema čistilka, njeni ljubeči najboljši prijatelji, vohuni Sovjetske zveze in predrzen tat se zlijejo v edinstveno romantično povest, ki presega vse meje. Pri tem se mešajo vsakovrstni filmski žanri od razkošnih muzikalov do napetih klasičnih kriminalk, in režiser še posebej oživlja – in poživlja – spomin na neomajno privlačnost filmov o pošastih, ki igrajo na strune naših najbolj primarnih čustev, kot so strah, nevarnost in občutek zapuščenosti, pa tudi radovednost, začudenje in poželenje.
Igrajo še Michael Shannon, Richard Jenkins, Doug Jones, Michael Stuhlbarg, Nick Searcy in David Hewlett. Producirala sta del Toro in J. Miles Dale, izza kamer pa so sodelovali še direktor fotografije Dan Laustsen, scenograf Paul Denham Austerberry, montažer Sidney Wolinsky, strokovnjak za vizualne učinke Dennis Berardi in kostumograf Luis Sequeira. Glasbo je zložil Alexandre Desplat.
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Bodi prvi in napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .